Jutro, ki ga ne bom dolgo pozabila, in prenosna klima, ki je to omogočila
Naslednje jutro je bilo kot v raju. Do večera sem imela prižgano prenosno klimo, da se je stanovanje res dobro shladilo. Zjutraj sem lahko vstala ob osmih brez slabe vesti, ker sem vedela, da bom lahko, takoj ko bo postajalo pretoplo, prižgala rešitev, ki ohlaja. In tako sem se končno na soboto lahko spočila in v miru spila kavo ob devetih dopoldan, ne da bi teklo od mene. Sem pa vsaj v zadnjem tednu imela zelo dobro razstrupljanje. Toliko tekočine kot sem izgubila, in kolikor sem jo na ta račun več spila, je že dolgo nisem. Tako, da lahko rečem, da sem imela vsaj zelo intenzivno savnanje, kar je pa tudi čisto v redu. Zlasti, če pomislim, da dve leti čez zimo savnanje ni bilo ravno dostopno, ker je bilo vse zaprto.
Ne bom rekla, da je temperatura popolna sedaj v stanovanju, ker bi bila vseeno lahko še kakšna stopinja manj. Ampak je pa vsekakor mnogo bolje, kakor je bilo in predvsem bolj človeško. Kdo pa je sposoben delati v savni. Jaz zagotovo ne, pa tudi ne vem, ali poznam, koga, ki to dela. Sedaj razumem, zakaj je petindvajset stopinj idealna temperatura za delo. Mogla sem seveda najprej občutiti petintrideset stopinj v stanovanju, da sem sedaj vesela, da imam petindvajset stopinj. Mislim, da jih imam še vedno malce več, ampak je tudi to sprejemljivo.
Sedaj me čeke le še počasno prepričevanje lastnika stanovanja, da namesti pravo klimo. Predvsem me najprej zanima, kdaj bodo obnavljali fasado, da vem, ali pravzaprav obstaja ta možnost.
…