Ročne svetilke

Bile so počitnice in takrat je pri nas vedno polno otrok. Živimo na podeželju in še kako radi pridejo  k nam otroci na počitnice. Naš sin ima rad družbo, tako da mu čez počitnice ni dolgčas. Najbolj zanimivo je to, kako je mestnim otrokom ta naš način preživljanja dnevov zanimiv. Najlepše mi je videti nasmejane in igrive otroke in tega pri nas ne manjka. Zvečer so vsi utrujeni, umazani in lačni. 

Ker so včasih postali večeri dolgi, sem se domislila, da bi lahko zvečer šli vsi skupaj na nočni sprehod po gozdu. Ne znam vam povedati, kako dobra je bila ta ideja. Vzeli smo ročne svetilke in šli. Lahko vam povem, da so otroci potrebovali kar nekaj časa, da so se sprostili. Enostavno jim je bilo čudno, da gredo ponoči v gozd in da nimajo zraven telefona. Ko sem jih opazovala, sem videla, kako so začeli na naravo gledati drugače. Kar naenkrat so začeli poslušati zvoke v gozdu, opazovati naravo, drevesa, listje. Najprej me je bilo malo strah, da ne bi bili mestni otroci prestrašeni. Potem pa sem videla, da so začeli uživati. Najbolj smešno mi je bilo, kako zelo so poslušali, kje bo kaj zašumelo. Vsi pa vemo, kako hitro se v gozdu zgodi, da nekaj zašumi. Takoj so ročne svetilke usmerili tja, kjer so slišali kakšen zvok. 

Če povem po resnici, so ti nočni sprehodi bili tudi nekaj novega zame. Tudi sama sem občutila veliko več občutkov, kot pa jih imam ponavadi. Ko se sprehajaš po čisti temi v gozdu, je to res čisto nek poseben občutek. Vedno smo šli šele takrat, ko je bila res čista tema. Če smo v gozdu ogasnili ročne svetilke, potem je bila okoli nas čista tema. Mogoče neprijeten občutek, a hkrati nekaj zanimivega. Otroci so uživali. Vsak večer so v temi vzeli v roke ročne svetilke in prišli k meni, da gremo na sprehod. …