Sem ena izmed mamic, ki si nikoli ne bi upala na konja. Ko sem opazovala jahanje za otroke, sem si vedno mislila, da jaz pa tega ne bi pustila mojim otrokom, ker bi me bilo preveč strah. Ko sem postala mamica, pa se mi je zgodilo ravno to. Ker imamo v našem kraju res lepo in veliko konjušnico in se domov peljemo mimo nje, je moja hčerka kar hitro opazila konje. Potem so sledili sprehodi do tja in opazovanje konjev.
Dokler ni prišel dan, ko je hčerka izrazila željo, da bi jahala. Takrat sem si rekla, da se mi je zgodilo ravno to, kar si nisem želela. Nisem vedela, kaj naj ji rečem, kako naj dosežem to, da ne bo jahala. Obljubila sem ji eno jahanje in upala sem, da ji ne bo všeč. No, tudi tukaj sem se zmotila. Jahanje za otroke ji je bilo tako všeč, da se je hotela včlaniti v klub. Učitelji jahanja so res dobri, poskrbijo za varnost, gledajo na otroke in konje, da se oba počutita super. Ko sem prvič to doživela, sem bila bolj mirna. Kajti videla sem, da je za jahanje za otroke res lepo poskrbljeno. Nič me ni bilo več tako zelo strah, če bo hčerka resnično jahala.
Prvi dnevi in jahanje za otroke
Tako je hčerka začela jahati. Vse dni je samo čakala, kdaj bo spet lahko šla. Povezala se je z konjušnico in danes je ponosen član, ki v konjušnici redno tudi pomaga. Sedaj je že tako velika, da se na jahanje za otroke odpelje z kolesom sama in uživa v tem hobiju. Pričakujem, da bo začela jahati tekmovalno, kajti sama vidim kam to pelje. Njena želja je velika, tako do tekmovalnega jahanja, kot tudi do ljubezni do konjev. Ko jo opazuješ, ne moreš verjeti, kako je lahko en človek tako povezan z konji.